Ko smo pred Sestintridesetimi leti zaceli izdajati knjizevnost evropskega vzhoda torej
slovenske hrvaSke srbske albanske bolgarske romunske madzarske ceSke slovaSke poljske
in druge smo zaceli dajati obraz Stevilnim literaturam te regije in to v casu ko je Se
obstajala Sovjetska zveza ko Jugoslavije Se ni razkosala drzavljanska vojna Evropska unija pa
je Se bila mirovni projekt. Takrat smo se naucili prepuScati upanju in v mislih smo imeli
slutnjo mnogoglasnega sveta o katerem so nam v svojih knjigah verzih zgodbah in sanjah
pripovedovali avtorji in njihovi prevajalci v nemSki jezik. Casi minevajo in prihajajo novi.
Doziveli sem dovolj vzponov in padcev. V svojem 44. letu kot zaloznik predajam vajeti v mlajSe
roke. Sprostil bom kocijazevo klop. Gledal bom za dirjajocimi konji. Kocijazinja ima vajeti
trdno v rokah. Ve kako jih drzati. Pripoved se nadaljuje. Kocijazinja bo pripeljala kar je
vredno branja. Cas mineva in ura se ne ustavi. Stopili smo na novo ozemlje dovoljkrat smo
zgreSil. A brez Stevilnih kompanjonk in compañerosov v ozadju ki so bili tu - zasebno in v
funkciji - kadar je priSla huda ura brez Stevilnih besednih potepuhov ki so zaupali
oddaljenemu drugacnemu in novemu ki so pomagali in dajali in vrgli reSilno vrv in vedno znova
potegnili voz iz jarka bi pogosto obticali. Vsi ti in seveda bralke in bralci so z nami
delili domiSljijo in nam zaupali. Saj: vsi smo si upali upati in upamo dalje!
